Veseloigra na prvo žogo v vzhodnem dialektu je napisana v ravenskem govoru. Dodali smo še prevode v gorički govor, prevedla Marjanca Ferko Omahen, v dolinski govor, prevedel Sebastijan Rous, in v slovenski knjižni jezik, prevedel avtor Aleš Nadai.

Zora (ves čas zapisuje, ponovi): … zadnjič izjava za javnost.

Rudolf: Kokoš, ne pijše sega toga! Ti poven, da mo dale narekovau.

Zora: Nej san znala …

Rudolf: Doro, te ti poven … ka je bilu z izjavo za javnost?

Oskar: Da smo nej dovoljenja za geotermalo elektrarno doubele … ka ste pravo, ka naj cejla država ide f božjo mater?

Zora: Ja zdaj se še ge spomnen! Ka smo te naknadno dali izjavo, ka van jemalo vujšlo pa ka ste itak luteran.

Oskar: Ja, samo je nej gli pomagalo …

Rudolf: Ja, spomnin se!

Zora: Meni itak nej jasno. Zakoj ma veze ka je luteran?

Rudolf: Nej si tij za tou, tü,pišče moje, ka de ti jasno, nego si za tou tü, ka da kaj trbej nast…

Oskar: … natipkate!

Rudolf: Ja, seveda, natipkate.

Zora: Vej pa itek ne tipkan. Na rokou pijšen.

Rudolf: Ja seveda ne tipkaš! Znaš, ka me malo pred, pa med puno luno tipkanje fejst nervejra!?

Zora: Ja, vej pa ne tipkan.

Oskar : Dobro, idemo dale s tisto izjavo, gospoud glavar, pijše Zora.

Rudolf: Torej … pa tau tude. Gospoud glavar. Glavar!

Oskar: Ka je pa zdaj narube?

Rudolf: Naj ide v božjo mater tej izraz glavar!

Zora: Tou zdaj ne pijšen, nej?

Rudolf, Oskar: Nej!

Zora: San znala!

ŽUPAN VOLK (uradno, zdolgočaseno zarenči): »Naslednji!«

PETELIN (vstopi v županovo pisarno): »Gospod župan, govoriti moram z vami zaradi zelo resne zadeve.«

ŽUPAN VOLK (hinavsko): »Gospod Petelin. Kako lepo, da ste prišli. Ravno danes sem pri zajtrku pomislil

na vas. Nameraval sem vas poklicati, da vam povem veselo novico.«

PETELIN (odločno trmasto): »Gospod župan. Tako ne gre več naprej, jaz …«

ŽUPAN VOLK (vzneseno): »Gospod Petelin, stvari se razvijajo, napredujejo. Zato smo se na županstvu

odločili, da stopimo naprej s časom. Naprej s časom – ta je pa dobra.« (Se hihita lastni domislici.)

PETELIN (ga sploh ne posluša in govori dalje): »Moram vam povedati nekaj zelo resnega. Mogoče vas bo

to pretreslo, vendar upam, da ne bo hujše zadrege in da boste kmalu našli rešitev.«

ŽUPAN VOLK (tudi ta ne posluša Petelina in govori naprej): » Naše mesto, prekrasni Mirni Dol, je

ponosno, da bo odslej njegove prebivalce prebujala najsodobnejša ura. Postavili jo bomo v stolp mestne hiše. Vsi jo bodo lahko videli in vsak trenutek bodo vedeli, koliko je ura. Vsako polno uro se bo oglašala z milim glasom in nam povedala, koliko je ura. Odslej nas bo ona budila. Tako, dragi gospod Petelin, vam ne bo treba več vsako jutro vstajati tako zgodaj in prebujati naših meščanov. Kaj ni to nekaj krasnega? Končno se boste lahko naspali.«

PETELIN (pretreseno): »Uro? Kupili ste uro? Neumnost, kdo pa sploh potrebuje uro, saj imamo v mestu

tako odlično organizirano jutranje bujenje meščanov, in to po vaši zaslugi, gospod župan Volk, če smem skromno pripomniti.«

ŽUPAN VOLK (dobrohotno): »Gospod Petelin, sedaj boste lahko počivali. Mesto vam bo večno hvaležno

za vse, kar ste naredili zanj. Zdaj pa oprostite, naslednja stranka me že čaka.« (Petelinu pomigne, da lahko gre.)

PETELIN (se ne pusti odgnati): »Mislite, da bo ta stroj kos tako zahtevni nalogi prebujanja meščanov ob

pravem času? Tudi če bo, jih ne bo prebujal z ljubeznijo in občutkom, kot sem jih jaz.«

ŽUPAN VOLK (odločno in nekoliko manj dobrohotno): » Gospod petelin, ta ura je tako narejena, da ni

nikakršne možnosti, da ne bi mogla opraviti svoje dolžnosti. (Premolkne in doda.) Vsaj tako dobro, kot ste jo vi.«

PETELIN (maščevalno): »Še žal vam bo! Ko se vam bo ta vaša naprava pokvarila, me boste še na kolenih

prosili, naj se vrnem v službo. Takrat me pa ne bo!«