Ne moje ne tvoje

Pustila si pismo nedokončano,

knjigo na sredi, nikoli prebrano.

Pustila si platno, komaj začeto,

en skuštran čopič, staro paleto.

Pustila si kavo od joka postano,

blazino iz perja, rjuho zmečkano.

Pustila cigaret si zadnji na pol,

za mizo jedilno en prazen stol.

Pustila si vrata, rahlo priprta,

zavesa je oknu žalobno zastrta.

Pustila si muz’ko, leno gre štima,

se suka počasi ta žalostna rima.

Pustila si naju, na prašni cesti,

ukradla ime nedolžni nevesti.

Pustila si črto na dlani po svoje,

te zvezde niso ne moje ne tvoje.

Link na youtube: https://www.youtube.com/watch?v=0eGUSKBxD0o

To so pesmi o jadrih

in polresnice o izpovedanih ljubeznih.

Med vrsticami so sanje.

mornarjem dolge plovbe

 

Pogrešam jutra ob obalah,

francoski kruh iz trgovine,

razpihan časopis na skalah,

v prod naplavljene spomine.

Polgolo kožo na brisačah,

kitaro, ki se razglašuje,

staro križanko v hlačah,

ladjo, ki v neznano pluje.

Pesnitev v 25 spevih

Vse je nared: široka postelja

Vse je nared: široka postelja iz zlóščene

orehovine, dvignjen zapah na vežnih

vratih, namazani tečaji. Vse je nared,

vse čaka in se ji dobrika: slamnjača,

na katero lega, gumbnica, ki jo luknja

njena prsna bradavica in lasna sponka,

ki se zoperstavlja njenemu lasovju, da se

ne vsuje po blazini, da ti ne zamegli

pogleda. Vse je nared. Vse se bo ponovilo,

vse se bo podvojilo in vse bo prvič

in poslednjič. S pohlepnimi rokami boš

pregibal njene ude, jih poravnaval

in znova pregibal, kot bi žebral besede

mrtvega jezika. Znova se boš učil

nove sklanjatve. Se sklanjal nad njeno

vodovje, podlagal roke pod njeno satovje

in srkal, srkal njene nedovršne glagole,

ki bodo drli kot narasla Mura,

ki bodo klokotaje žrli svoje bližnje,

ki bodo vzdihovaje mrli pod njenimi

okni in, sikajoč, plazili jezik proti

tebi in ga razcepili

na dvoje.