Pirina, Prosena in Rozina so tri miške, ki živijo v skupnem gnezdu. Pirina in Prosena vsak dan pridno nabirata hrano po poljih in travnikih ter polnita shrambo. Rozino pa vsak dan zvabi joptičje petje in pisano cvetje globoko v gozd in zvečer se vrne domov s prazno košarico. Pirina in Prosena sta jezni nanjo in jo oštevata, ker jima ne pomaga.

Kako bo Rozina preživela zimo? Ali ji bosta Pirina in Prosena pozimi dali hrano?

Kaj narediš, če želiš biti nekaj res posebnega? Kot žirafa Cveta prekriješ svoje rjave pege s cvetovi in splezaš na drevo? Čeprav te v stilsko preobrazbo in plezanje na drevo prepričajo opice?

Žirafa Cveta se res počuti drugačna in zelo posebna, ko opice njene rjave pege prekrijejo s prekrasnimi cvetovi in ko spleza na drevo. Toda nekatere živali se splašijo, druge pa se ji posmehujejo, ko jo vidijo čepeti na drevesu.

Naslednje jutro ob sončnem vzhodu zagleda v daljavi svoje prijateljice žirafe, čudovite, kot je ona sama …

Pingvin Vladimir živi v živalskem vrtu. Kljub prijateljem in prijaznemu oskrbniku pogreša svoje domače in rodno Antarktiko. Za njegov sedmi rojstni dan mu prijatelji, slon, krokodil, povodni konj, žirafa, medvedka in drugi, pripravijo veliko presenečenje!

Klarisa Jovanović je napisala duhovite kratke štirivrstične pesmice, ki opišejo vsak mesec posebej. Imenom mesecev smo dodali še stara poimenovanja. Maja Šubic je s svojimi ilustracijami dodala igrivo in barvito spremljavo.

Miška Glodališka si najbolj od vsega na vsem svetu želi, da bi splezala dovolj visoko in se dotaknila zvezde. Vsak večer z dedkom gleda zvezde in ga prosi, naj jo dvigne, da se jih bo lahko dotaknila. Dedek ji potrpežljivo razlaga, da so miške majhne, zvezde pa visoko in da se jih ne more dotakniti.

Vendar Glodališka ne odneha. Spleza na vrh metlinega ročaja, na televizijske antene in telegrafske drogove, na cerkveni zvonik – a vse brez haska. Zvezd se ni mogla dotakniti. Ko že skoraj opusti svojo željo, v dnevni sobi zagleda lepo okrašeno smrečico in na vrhu zlato zvezdo …

V Velikem zelenem gozdu se dogaja marsikaj. Včasih se zgodi, da pred očmi pozornega opazovalca oživijo prebivalci Jase. Bor, Jelka, Brest, Breza, Gaber in stari Deda Hrast. Deda Hrast odpelje svojo družino opazovat zvezde in to sredi belega dne. Mislite, da se šalim? Danes bo sončni mrk in Štorčkovi se bodo veliko naučili, ko ga bodo opazovali na Golem griču.

Petelin izgubi službo, ker je županstvo kupilo elektronsko uro. Odpravi se v svet iskat novo službo, prepričan, da je izgubil tudi prijatelje. Kmalu ugotovi, da je zelo težko najti novo, ustrezno službo. Pogrešati začne tudi dom in prijatelje, zato se odloči, da se vrne domov, kjer je najlepše, tudi če nimaš službe.

A v Mirnem dolu vlada zmešnjava. Župan je pozabil kupiti baterije za uro …

Baron Flaf fon Fluf postaja vse bolj skopuški in vse bolj se boji za svoje bogastvo. Nekega dne odpusti vse služabnike, kupi veliko blagajno, zloži vanjo vse svoje imetje in se še sam zapre vanjo.

Nekega dne, ko se baron že pošteno dolgočasi, vlomi v blagajno ropar. Najprej se oba pošteno prestrašita, nato si povesta, kaj se jima je v življenju dogodilo. Ko jima postane dolgčas, se domislita različnih igric, ob katerih se oba neznansko zabavata. Na koncu baron, ki se že dolgo časa ni tako imenitno zabaval, izroči roparju nekaj svojega bogastva v zahvalo.

Kaj spozna ropar in kaj se odloči baron Flaf fon Fluf, ko se poslovita?

Zgodba o ženici, ki živi sama na robu vasi je nekaj posebnega. Včasih ljudje kar pozabimo, da so med nami tudi starejši, ki ne hodijo več ven med ljudi, ker ne morejo, a so še vedno tukaj med nami. In pogosto potrebujejo našo pomoč.

V naši zgodbi se zgodi ravno obratno. Ženica pomaga vaščanom na zelo nenavaden, a edini mogoči način v trenutku, ko je to najbolj nujno in ne gre drugače.

Hutki so zanimiva in igriva bitja. Živijo v deželi Hut Hut. Na prvi šolski dan odpelje Deda Hut svoje Hutke v mesto. Med potjo jih mimogrede nauči prometnih pravil, ki se jih je pametno držati.

Morda tudi vi živite v prepričanju, da krave ne letijo. Napaka. Zmota. Krave letijo, vendar zelo zelo, res zelo nizko. Če ste se kdaj prikradli na pašnik zvečer, ko je sonce zahajalo, ko so bile krave prepričane, da so same, ste morda opazili, če ste pogledali pod ravno pravim kotom, da nekoliko lebdijo.

Nekoč pa je bilo vse drugače. Krave so povsem normalno letale naokoli.

To je resnična zgodba o velikem prijateljstvu med mladičem povodnega konja po imenu Owen in 130-letno želvo velikanko z imenom Mzee.

Decembra 2004 je potres v Indijskem oceanu povzročil cunami, ki je prizadel tudi del afriške obale. Domačini in turisti so naslednje jutro na koralnem grebenu zagledali mladiča povodnega konja in organizirali reševalno akcijo. Reševanje povodnega konja, ki tehta 270 kg, pa čeprav je mladič, je bila zahtevna naloga. Vendar jim je uspelo in povodnega konja so odpeljali v zavetišče za živali in narodni park Haller Park.